Več kot dve leti po tem, ko je Južna Afrika na Meddržavnem sodišču vložila tožbo proti Izraelu, je slovenska vlada sprejela sramotno odločitev, da se ji ne pridruži. Medtem, ko smo dve leti poslušali izgovore, da je za takšno odločitev še čas, se je o takšni pomembni odločitvi glasovalo na zadnji možni dan za pristop k tožbi. Predlog za pridružitev, ki ga je pripravilo Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, je bil preglasovan.
Kako so glasovali posamezni ministri in ministrice, ostaja tajno. Zakaj je temu tako, je težko razumeti. Glasovanje o takšnih odločitvah ni zgolj tehnične narave temveč kaže na temeljne vrednote in načela, na katerih se posamezni politični predstavniki odločajo. Pridružitev tožbi bi bila namreč pomemben politični signal, da je treba mednarodnopravne mehanizme spoštovati tudi v času, ko se mednarodni pravni red vse bolj razkraja – in k čemur najbolj prispevata prav Izrael in ZDA. Zato bi bilo nujno, da je javnost o posameznih glasovih obveščena.
Za sprejem odločitve, da se Slovenija tožbi ne pridruži, je vlada podala naslednje razloge: ogrozitev nacionalne varnosti, saj da so v Sloveniji mnogi sistemi za obrambo pred kibernetskimi napadi izraelski ter odvisnost od Izraela pri izvajanju humanitarnih akcij v Gazi in reševanju Slovencev iz delov Bližnjega vzhoda. Takšna argumentacija je izredno zavajajoča in nevarna.
V prvi vrsti takšno stališče kaže, da vlada pred državno suverenostjo in spoštovanjem mednarodnega prava postavlja druge interese. Pri tem se pojavlja vprašanje, o kakšni nacionalni varnosti govorimo, če je ta odvisna od države, ki izvaja genocid, apartheid, okupacijo in druga vojna hudodelstva. Če omenjeni argument drži, zakaj vlada v celotnem mandatu ni sprejela enega konkretnega ukrepa, da bi na področju kibernetske varnosti zmanjšala odvisnost od države, ki je znana po nezakonitih množičnih nadzorih, obveščevalnih škandalih in razvoju tehnologij, ki omogočajo kršitve človekovih pravic?
Zavajajoča je tudi trditev, da se Slovenija tožbi ne bo pridružila tožbi zaradi humanitarnih akcij v Gazi. Humanitarna pomoč namreč nikoli ne more biti izgovor za politično neukrepanje. Prav nasprotno: kadar država sistematično omejuje ali onemogoča dostop do humanitarne pomoči – kar Izrael počne v Gazi – gre že samo po sebi za resno kršitev mednarodnega humanitarnega prava. Dolžnost držav je, da v takšnih primerih zahtevajo odgovornost – prav spoštovanje mednarodnega prava je namreč tisto, kar dolgoročno omogoča zaščito civilistov in dostop do humanitarne pomoči.
Ob zavrnitvi predloga pridružitve je vlada tudi zapisala, da bi pridružitev tožbi onemogočila reševanje slovenskih državljanov. Naj najprej opomnimo, da so države Evropske unije, ki so se tožbi pridružile že pred časom – denimo Irska in Španija – svoje državljane kljub temu uspešno evakuirale v času zadnjih napadov ZDA in Izraela na Iran. Argument, da je varnost ljudi odvisna od politične popustljivosti do Izraela, je sicer dobro znan. Za zaprtimi vrati smo ga nenehno poslušali tudi v zvezi z evakuacijo palestinskih študentov, ki so vpisani na slovenske univerze ali evakuacijo sorodnikov palestinskih družin, ki živijo v Sloveniji. Danes je jasno, da je bil to zgolj izgovor za neukrepanje. V času, ko se Slovenija ni pridružila tožbi, država – kljub številnim prošnjam in pozivom – iz Gaze ni evakuirala niti enega študenta ali sorodnika.
Z odločitvijo, da se Slovenija tožbi Južne Afrike ne bo pridružila, je država dokončno potrdila to, na kar smo v civilni družbi že ves čas opozarjali: da njihovim glasnim besedam dejanja, razen simbolična, ne sledijo. Opozarjali smo, da čeprav tudi besede v mednarodno političnem prostoru, kjer je beseda genocid v kontekstu Palestine praktično prepovedana, nosijo določen pomen, so brez konkretnih dejanj prazne. Danes žal takšnih potez, kot so bili Golobovi udarci po govorniškem pultu v ZN in govorov o nujnosti spoštovanja mednarodnega prava ne moremo razumeti drugače kot zgolj politični performans.
Ko danes pogledamo ukrepe, h katerim smo vlado pozivali v civilni družbi, h katerim so države pozivali Palestinci in mednarodni pravniki, vidimo:
- da je Slovenija priznala Palestino.
- da je razglasila Benjamina Netanyahuja za nezaželeno osebo.
- da je sicer uvedla vojaški embargo na uvoz, izvoz in tranzit orožja v Izrael in iz njega, a vendar s številnimi izjemami, med drugim tudi z nakupi izraelskih protiraketnih sistemov SPIKE in kibernetsko tehnologijo.
- da se ni pridružila tožbi Južne Afrike, kot so to storile nekatere druge evropske države – Irska, Španija, Nizozemska, Belgija in Islandija.
- da Slovenija ni uvedla prepovedi uvoza in izvoza izdelkov iz nezakonitih izraelskih naselbin, kot je to storila Španija. Čeprav je vlada avgusta 2025 sporočila, da bo uvoz blaga prepovedala, uredba ni bilo nikoli sprejeta.
- da ni umaknila svojega veleposlanika v Izraelu, kot je to naredila Španija.
- da ni evakuirala palestinskih študentov in študentk, ki so vpisani na slovenske univerze, ali sorodnikov Palestincev in Palestink, ki živijo v Sloveniji – kot je to, med drugim, naredila (skrajno desna) italijanska vlada.
- se Slovenija ni odzvala na kazensko ovadbo, ki so jo vložile številne nevladne organizacije, in s tem omogočila kazenskega pregona izraelskega političnega vrha na podlagi univerzalne jurisdikcije.
- kljub jasnim opozorilom, da prihaja do kršitve mednarodnega prava, ni preklicala dovoljenja izraelskemu letalskemu prevozniku Israir.
Razkorak med besedami in ukrepi ni le znak nenačelnosti. Je neukrepanje, ki vodi v soodgovornost in sokrivdo.
V današnjem svetu, kjer se uničevanje in pobijanje merita v dobičku ter kjer mednarodni pravni red bliskovito razpada, je toliko bolj pomembno, da imajo politiki jasno strategijo, načelnost in pogum za odločitve, ki se upirajo uničevalnim politikam. Slovenska zunanja politika temu žal ni mogla slediti: ob koncu svojega mandata je ostala v veliki meri pri besedah, ki jih zaradi notranje razklanosti in drugih interesov ni zmogla in ni želela podpreti z dejanji.
Jasno je, da če bo na volitvah zmagala desnica, bo ta še bolj jasna in aktivna v podpori izraelski državi ter njenim uničevalnim politikam v regiji. Tega nikakor nočemo.
A ob dnevnem spremljanju brutalnega izraelsko-ameriškega nekontroliranega pobijanja ljudi in uničevanja celotnih regij – brez kakršnihkoli posledic in s podporo številnih, tudi evropskih, držav – se sprašujemo: ali je vse, kar je manj od tega, res dovolj?
Odgovor je ne. Zahtevamo več.
