“Obiskal sem Zasedena palestinska ozemlja in bil sem priča rasnemu ločevanju na cestah in v naseljih, ki me je močno spomnilo na pogoje, ki smo jih izkusili v Južnoafriški republiki v rasističnem sistemu apartheida. Videl sem poniževanje Palestincev – moških, žensk in otrok, ki morajo redno tudi po več ur stati na izraelskih vojaških kontrolnih točkah, ko grejo v šolo ali če želijo obiskati svoje sorodnike. Takšno poniževanje mi je vse preveč znano…” (Desmond Tutu, dobitnik Nobelove nagrade za mir)
Sistem apartheida (ločevanje) je temeljil na pravnem rasnem, ekonomskem in družbenem ločevanju, ki ga je izvajala južnoafriška vlada med letoma 1948 in 1994. V tem sistemu so priviligirani belci nadzirali in zatirali večino “nebelega” prebivalstva Južnoafriške republike.
Med takratnim dogajanjem v Južnoafriški republiki in trenutno situacijo v Izraelu/Palestini lahko povlečemo mnogo vzporednic, čeprav obstaja tudi nekaj razlik. Glede na Mednarodno konvencijo o zatiranju in kaznovanju zločina apartheid v okviru deklaracije Združenih narodov iz leta 1973 in Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča iz leta 2002, je apartheid opredeljen kot zločin proti človeštvu.
Apartheid v Zasedenih palestinskih ozemljih – Dva sistema: ločena in neenaka
Palestinci živijo pod izraelskim vojaškim pravom, toda ne morejo koristiti civilnih ali državljanskih pravic Izraela, temveč so definirani kot podložniki izraelske vojaške okupacije. Neprestano se soočajo z grožnjami zapora ali pridržanja brez obtožbe, kjer jih lahko pridržijo za neomejeno časovno obdobje. Njihove pravice do dela, šolanja, dostopa do zdravstvenih storitev ter iskanja pravice na civilnem sodišču so omejene s prepustnicami, ki jih izdaja Izraelska vojska. Izraelci, ki živijo v nelegalnih naselbinah na ozemlju, ki so ga zaplenili palestinskim vasem, uživajo vse pravice izraelskega civilnega prava. Kot državljani Izraela lahko volijo, lahko iščejo pravico na sodišču ter imajo pravico do svobode izražanja in do zbiranja in združevanja.
Palestinske vasi in mesta se srečujejo s kolektivnim kaznovanjem v obliki uničevanja družinskih hiš, nenehnih 24-urnih policijskih ur, zapor, vojaških vpadov, nasilja in nadlegovanja s strani naseljencev. Izraelski naseljenci ne doživljajo takšnega kolektivnega kaznovanja. Izraelska vojaška oblast nadzira praktično vse vodne vire na Zahodnem bregu. 73% vode, ki izvira na Zahodnem bregu, prečrpajo v Izrael, še dodatnih 10% pa porabijo nelegalne izraelske naselbine na Zahodnem bregu. Palestinci imajo torej dostop le do 17% svoje vode, zato morajo od Izraela odkupiti vodo ter zanjo plačati štirikrat višjo ceno kot gospodinjstva v Izraelu. Francosko vladno poročilo iz Januarja 2012 je prišlo do zaključka, da je distribucija vode postala “orožje, ki služi novemu apartheidu”, saj “okrog 450,000 izraelskih naseljencev na Zahodnem bregu [vključno z vzhodnim Jeruzalemom] porabi več vode kot 2,3 milijona Palestincev, ki tam živijo … to je kršitev mednarodnega prava.”
Palestinske posesti (kmetijske in stanovanjske) lahko izraelske oblasti kadarkoli zaplenijo iz vojaških ali ekonomskih razlogov. Namen tega je ustvariti naselbine z izključno judovskim prebivalstvom, odvzeti vodne vire in omejiti Palestince na vse manjše in manjše kantone. Izrael redno zapleni posesti palestinskih kmetov, da bi na njihovem ozemlji zgradil moderne ceste, ki jih lahko uporabljajo le izraelski naseljenci in izraelska vojska. Palestincem je vožnja po tem obsežnem spletu cest, ki so namenjene samo izraelskim naseljencem in povezujejo njihove naselbine z Izraelom, prepovedana.
Leta 2002 je Izrael pričel z gradnjo ločitvenega zidu, ki je zgrajen z namenom, da bi izraelske naselbine ločil od palestinskih skupnosti ter da bi zagotovili nadaljnje širjenje judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Izrael trdi, da je bil zid zgrajen tako, da ločuje Palestinska ozemlja od Izraela, toda dejansko poteka 80% zidu po Palestinskih ozemljih ter tako razdvaja palestinske vasi in skupnosti. Družine ločuje od njihovih polj, njihovih služb, od bolnic in šol. Zid ločuje skupnosti in družine med seboj, saj se pogosto znajdejo razdvojene na obeh straneh zidu. Toda zid nikoli ne deli izraelskih naselbin, zgrajen je tako, da jih priključi izraelskemu ozemlju.
Končajmo vojne zločine
Izrael je okupacijska sila na Zahodnem bregu, v Gazi in v vzhodnem Jeruzalemu, zato mora spoštovati četrto Ženevsko konvencijo, ki določa pravila nadzora nad okupiranim prebivalstvom.
Izrael neprestano in ponavljajoče krši ta pravila, kar je mednarodna skupnost soglasno obtožila kot kršitev mednarodnega prava. Gradnja naselbin na zaplenjenih palestinskih ozemljih je vojni zločin, saj Ženevska konvencija prepoveduje preseljevanje civilnega prebivalstva na okupirana ozemlja. Izraelska zaplemba palestinskih naravnih virov, vključno z vodo in rudniki, je protizakonita in neposredno krši mednarodno pravo. Meddržavno sodišče OZN je leta 2004 obsodilo gradnjo ločitvenega zidu, ter jo označil za nezakonito po mednarodnem pravu, saj služi nezakonitim naselbinam na Zasedenih Palestinskih ozemljih, ki so namenjene izključno judovskim prebivalcem in nadaljnjemu odtujevanju ozemlja palestinskih vasi.
V izraelskem napadu na Gazo decembra 2008/januarja 2009 je umrlo več kot 1000 palestinskih civilistov (in 3 izraelski civilisti). Raziskovalna misija Združenih narodov (Goldstonovo poročilo), ki jo je Slovenija podprla, je ugotovila, da je Izrael napadel “celotno prebivalstvo Gaze” z namenom, da bi “ponižal in teroriziral civilno prebivalstvo, ter občutno onemogočil kapaciteto njihove lokalne ekonomije”. Poročilo pojasni, da je Izrael namenoma obstreljeval civiliste, stanovanjske objekte, šole, mošeje in bolnice ter v napadu uporabljal prepovedane bombe z belim fosforjem. Poročilo Združenih narodov jasno navaja, da so bili zagrešeni zločini proti človeštvu in namerni vojni zločini proti civilistom; vsi, ki so sodelovali v napadu, ki so poveljevali enotam in ki so sedeli v vladi ter ukazali napad, so zato vojni zločinci.