Prihodnost Palestine: pogledi mladih na paradigmo dveh držav
Četrt stoletja po mirovnih sporazumih v Oslu mladi palestinski pisci izmenjujejo svoja mnenja o prihodnosti rešitve dveh držav.
Nadaljnja vzdržnost paradigme dveh držav ni bila nikoli tako negotova, kot je danes. Prihod ameriške administracije, ki je pokazala še ne vidno približevanje ideologiji Velikega Izraela, ki jo zagovarjajo izraelski desničarji, je nedvomno eden največjih dejavnikov. Toda, že dolgo pred izvolitvijo Donalda Trumpa je bila paradigma dveh držav pod ogromnim pritiskom. Pomemben razlog za to je bilo skoraj nenehno zastajanje mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu in skupna prizadevanja izraelskih vlad, da bi spodkopale obete palestinske državnosti tudi potem, ko so že utrdile svojo nadvlado nad Vzhodnim Jeruzalemom in Zahodnim bregom. Nezmožnost Evropske unije, da svoje goreče zagovarjanje politik dveh držav podkrepi z ukrepi, je seveda še en pomemben dejavnik.
Ali bo vizija rešitve dveh držav preživela ali umrla, je še vedno negotovo, trenutni trendi pa so neugodni za njeno dolgoročno izvedljivost. V term trenutku se zdi bolj gotovo, da dejanja Združenih držav in Izraela utrjujejo realnost ene države z neenakimi pravicami za Palestince. Odločilno bo, kako bo palestinsko osvobodilno gibanje odgovorilo na te izzive. Čeprav se vidna sprememba v strategiji starejših palestinskih voditeljev zdi nekoliko neverjetna, mladi aktivisti na Zahodnem bregu, v Gazi, Izraelu in diaspori že oblikujejo nov diskurz.
Ta izbor kratkih esejev mladih palestinskih mislecev predstavlja delni posnetek pogovora o nadaljnji uporabnosti paradigme dveh držav in o tem, kaj zahtevati od Evrope v tem kritičnem trenutku.
Ta mnenja seveda ne predstavljajo vseh palestinskih stališč in zagotovo umanjkajo glasovi, tudi glasovi islamistov in beguncev v sosednjih državah. Kljub temu pa kratki prispevki odražajo to, kako trenutno stanje vidi veliko mladih Palestincev. In nakazujejo smer palestinskega nacionalnega gibanja v prihodnosti. Zato bi jih morali oblikovalci politik jemati resno.
Yasmeen Al Khodary, pisateljica in raziskovalka, London/Gaza
Vprašanje, ali naj se oddaljimo od paradigme dveh držav ali ne, je zastarelo. Težko si je predstavljati, da ljudje še vedno verjamejo, da je to ena od možnosti – živimo v letu 2019, ne v letu 1995, in precej stvari se je spremenilo na slabše. Kakšna naj bi sploh bila rešitev dveh držav?
Ljudje, na življenja katerih ima ta predlog dejanski vpliv – palestinsko ljudstvo v Gazi in na Zahodnem bregu – imajo veliko bolj pereče skrbi, kot je npr. preživetje. Uničujoče posledice trajne izraelske okupacije so Palestince postopoma spremenile v razdeljeno prebivalstvo brez osnovnih pravic ali podpore, soočene z vrsto različnih vsakodnevnih izzivov: obleganje, vojaški napadi, nezakonite naselbine, ločene ceste, policijska ura, zaporne kazni, če jih naštejem le nekaj. Vprašajte katerega koli Palestinca, ki se zaradi 12-letne izraelske blokade duši v Gazi, kaj si misli o rešitvi dveh držav. Verjetno ne boste dobili odgovora. Ljudje so utrujeni od pogovora in utrujeni od ponavljanja ene in iste osnovne zahteve: končajte okupacijo. To je edina paradigma, ki jo moramo sprejeti takoj.
Yasmeen Al-Khoudary je neodvisna londonska raziskovalka in pisateljica, specializirana za palestinsko arheologijo in kulturno dediščino s poudarkom na Gazi. Je soustanoviteljica skupnost ljubiteljev in iskalcev znanja v Gazi Diwan Ghazza in je med drugim pogosto objavljala v Guardianu, na CNN-u, na Al Jazeeri English. Tvita na: @yelkhoudary (https://twitter.com/yelkhoudary)
Zaha Hassan, odvetnica za človekove pravice in gostujoča sodelavka, Carnegie Endowment for International Peace, Washington, ZDA
Zadnjih 25 let mirovnega procesa iz Osla je Palestince pustilo v politični in pravni črni luknji. V trenutni situaciji je Palestincem onemogočena samoodločba znotraj lastne suverene države in enakost državljanstva v državi Izrael. Benjamin Netanjahu to imenuje palestinski “državni minus”.
Toda, za zdaj je izbira med eno državo dveh narodov ali dvema državama napačna. Obe rešitvi sta trenutno enako oddaljeni in nedosegljivi in bosta tudi v bližnji prihodnosti. Bolj nujna je razprava o tem, kako opredeliti naravo konflikta danes in kaj bi morala mednarodna skupnost, zlasti Evropa, storiti, da se nanj odzove.
Palestinci se že več kot sedem desetletij soočajo s priseljensko-kolonialno razselitvijo. Takšno poimenovanje konflikta ne pomeni, da mednarodni pravni okvir, ki od junija 1967 določa obveznosti Izraela kot okupacijske sile, ni več veljaven ali uporaben. Zahteva po spoštovanju mednarodnih norm o človekovih pravicah ne pomeni opustitve mednarodnega humanitarnega prava. Oba pravna okvirja se medsebojno krepita in tretjim državam zagotavljata smernice o tem, kako opredeliti in odgovoriti na izraelske ukrepe proti Palestincem.
Evropa je bila v preteklosti v ospredju, saj je priznala Palestinsko osvobodilno organizacijo in pravico palestinskega naroda do samoodločbe. Glede na zavezanost Evropske unije pravni državi in človekovim pravicam je Evropa v sodelovanju z Združenimi narodi v najboljšem položaju, da deluje kot branik zaščite palestinskih pravic in vodi razpravo o tem, kaj je potrebno za trajno politično rešitev, ki naslavlja individualne in kolektivne zahteve Palestincev.
Najprej pa morajo Evropska unija in njene države članice priznati realnost, kakršna se danes kaže na terenu. Izrael je namreč Palestincem vsilil realnost ene države neenakih pravic, trajne okupacije in konflikta.
Zaha Hassan je odvetnica za človekove pravice in gostujoča sodelavka pri ustanovi Carnegie Endowment fot International Peace. Prej je bila koordinatorka in višja pravna svetovalka palestinske pogajalske skupine med prizadevanjem Palestine za članstvo v Združenih narodih ter članica palestinske delegacije v razpravah, ki jih je sponzorirala bližnjevzhodna četverica[1] med letoma 2011 in 2012. Tvita na: @zahahassan (https://twitter.com/zahahassan)
Yara Hawari, gostujoča sodelavka pri palestinski mreži za oblikovanje politik Al-Shabaka, Ramala
Številne države članice Evropske unije se bojijo, da je izraelska formalna priključitev Zahodnega brega neizbežna, s čimer bi Izrael zabil zadnji žebelj v krsto tako mirovnega procesa iz Osla kot tudi rešitve dveh držav. Medtem ko ta skrb nedvomno vključuje skrb za palestinske pravice, pa ne priznava, da sta diskurz iz Osla in paradigma dveh držav v zadnjih 26 letih prispevala k ukoreninjenju režima apartheida od reke Jordan do Sredozemskega morja, kar je privedlo do popolnega izraelskega nadzora nad življenjem Palestincev.
Izrael dosledno obsoja Palestince, da niso zavezani miru, a hkrati še naprej kolonizira njihovo ozemlje in jih istočasno getoizira v vse manjše “Bantustane”[2]. Tudi palestinsko vodstvo, čeprav je treba priznati njegove demokratične in revolucionarne pomanjkljivosti, je talec diskurza mirovnega procesa iz Osla. Zato Palestinci s svojimi pravicami in težnjami po politični suverenosti še nikoli niso bili tako ranljivi.
Države članice Evropske unije bi morale izkazovati ponižnost in poštenost ter priznati, da nekaj, v kar so vložile toliko časa, denarja in truda, ni imelo želenega rezultata ali oprijemljivih dosežkov.
Namesto osredotočanja na pogajanja v okviru političnega okvira, ki ni več izvedljiv, bi se morala Evropska unija zdaj osredotočiti na zagotavljanje mednarodno priznanih pravic Palestincev, ne glede na to, kje so, vključno z zagotavljanjem celovitega izvajanja mednarodnega humanitarnega prava. Države članice Evropske unije lahko s svojimi diplomatskimi in trgovinskimi odnosi z Izraelom od slednjega zahtevajo sprejemanje odgovornosti za njegove kršitve (človekovih pravic in mednarodnega prava – op. prev.) in ustvarjajo bolj uravnoteženo politično okolje.
Hkrati pa lahko Evropska unija z opustitvijo svoje trmoglave zaveze za ekskluzivno politično rešitev, ki temelji na dveh državah, pomaga ustvariti priložnosti in prostore za Palestince, da razmišljajo zunaj okvira razdelitve, ki jih je tako dolg onemogočal.
Yara Hawari je palestinska gostujoča sodelavka pri palestinski mreži za oblikovanje politik Al-Shabaka. Hawari je predavala več predmetov na dodiplomskem študiju na Univerzi v Exeterju in še vedno dela kot samostojna novinarka ter objavlja v različnih medijih, vključno z Al Jazeera English, Middle East Eye in Independent. Tvita na: @yarahawari (https://twitter.com/yarahawari)
Amjad Iraqi, pisatelj, Revija +972, Hajfa
Osnovno pravilo oblikovanja politike je, da če načrt ne prinese želenega rezultata, ga je treba preoblikovati. Na žalost, evropske države zavračajo to logiko, ko gre za bližnjevzhodni mirovni proces, ki je bil oblikovan v Oslu.
Evropa že leta verjame, da je okupacija nevzdržna in nezaželena tako za Izraelce kot za Palestince. Toda ta predpostavka se je izkazala za popolnoma napačno. V trenutnih razmerah lahko Izraelci prebivajo v domovih po Judeji in Samariji, uživajo naravne vire in se počutijo varnejše, ker so njihovi “sovražniki” v Gazi pod budnim očesom vojske. Velik del izraelskega političnega spektra ne vidi več v nedogled trajajoče okupacije kot začasni dogovor, temveč kot trajno rešitev palestinskega „problema“.
Zaradi evropskega nerazumevanje tega izračuna politika zaostaja za deset korakov za dejstvi na terenu. Čeprav se zelena črta še vedno pojavlja kot razmejitev na zemljevidih Google, v resnici več ne obstaja, prav zagotovo pa ne v glavah okupacijske sile. Tudi v času, ko izraelska vlada postavlja svoje cilje nedvoumno – vključno s podpiranjem predlogov zakonov o priključitvi[3] in zakonom o judovski nacionalni državi – si evropski uradniki še vedno zatiskajo oči pred namerami Izraela in izražajo zaskrbljenost, vendar ne zahtevajo nobenega prevzemanja odgovornosti za nameren izbris rešitve dveh držav.
Trenutna paradigma torej ni samo nedelujoča, ampak škodljiva. Evropa mora zdaj dojeti tisto, kar Palestinci vemo že desetletja: živimo v realnosti ene države, ki jo upravlja zapleten, a enovit režim apartheida. Dokler se bo Evropa proti temu sistemu borila le simbolično, toliko časa bo Izrael utemeljeno verjel, da mora ta realnost obstati.
Amjad Iraqi je palestinski državljan Izraela, trenutno živi v Hajfi. Je koordinator zagovorništva v pravnem centru Adalah, eden od urednikov pri reviji +972 Magazine in politični analitik pri Al Shabaki. Tvita na: @aj_iraqi (https://twitter.com/aj_iraqi)
Inès Abdel Razek, neodvisna svetovalka, nekdanja svetovalka v kabinetu palestinskega premierja, Ramala
Moramo se oddaljiti od neuspehov mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu, ki ga vodijo ZDA, in rešitve dveh držav – oboje so postale medsebojno povezane vaje iz politične retorike, ne glede na dejstva na terenu. To je predvsem zato, ker Izrael nikoli ni priznal mednarodno dogovorjenih parametrov dveh držav, še bolj pa, ker Trumpova administracija deluje v smeri preklica palestinske samoodločbe in pravice do vrnitve[4] ter nekritično reproducira izraelsko narativo.
Razviti je treba novo politično paradigmo. Temeljiti bo morala na mednarodnem pravu in na pristopu, ki je osredotočen na ljudi ter zagotavlja enake pravice in pravico do samoodločbe za Palestince in Izraelce. Ne glede na to, ali se bo to doseglo z eno državo ali dvema, mora nova paradigma najprej izzvati obstoječo realnost ene države z nenehnim kolonialističnim naseljevanjem (Judov na Palestinska ozemlja – op. prev.) in nasprotovati kakršni koli etnični diskriminaciji. Brez predhodno zagotovljene svobode ne more biti miru.
Hkrati mora zagotoviti, da razpad v Oslu določenih tradicionalnih parametrov bližnjevzhodnega mirovnega procesa ne pušča prostora za dvoumno razlago in da izraelska vlada tega ne izkoristi za krepitev trenutne realnosti apartheida ene države.
Palestinsko nacionalno gibanje mora sprejeti takšen premik paradigme. To bo pomenilo spremembo taktike, ki se uporablja od Osla, pri čemer bodo strateško izkoristili svoje mednarodno priznane pravice do vrnitve in samoodločbe, brez pasti, ki jih prinaša suverenost. Z diplomatskega vidika morajo večstranska prizadevanja omogočiti takšno uokvirjanje, pri čemer osrednjo vlogo prevzamejo ključni geopolitični akterji z globalnega juga in Evrope in tako nadomestijo kontraproduktivno agendo, v kateri prevladujejo ZDA.
Inès Abdel Razek je svetovalka za diplomacijo in mednarodno sodelovanje v Palestini in Sredozemski regiji. Trenutno s Palestinskim inštitutom za javno diplomacijo sodeluje pri mednarodnem zagovorništvu. Tvita na: @InesAbdelrazek (https://twitter.com/InesAbdelrazek)
Originalno besedilo v angleškem jeziku je objavljeno na spletni strani Evropskega sveta za zunanje zadeve, mednarodnega združenja, ki pripravlja neodvisne raziskave o evropski zunanji in varnostni politiki. Do besedila lahko dostopate na:
https://www.ecfr.eu/article/commentary_the_future_of_palestine_youth_views_on_the_two_state_paradigm