V časopisu Delo je bilo 25.7. objavljeno pismo bralcev z naslovom Poskus obuditve
klinično mrtvega mirovnega procesa. Menimo, da takšno pismo bralcev v osrednjem slovenskem časopisu Delo ne bi smelo imeti mesta. Časopis se sicer izogne odgovornosti za objavljeno vsebino, saj se pri pismih bralcev vedno sklicuje na dejstvo, da pismo ne odraža njegovega avtorstva. Toda objava takšnega besedila vendarle pomeni uredniško odločitev in s tem tudi določeno mero odgovornosti za
standarde, ki jih časopis postavlja pri objavljanju mnenj. Z objavo omenjenega pisma bralcev se takšna mnenja, kot jih zagovarja avtor, v javnosti legitimira, s tem pa se tudi normalizira stališče, da z izraelsko politiko ni kaj dosti narobe in da je vedno bolj tesno sodelovanje Izraelom vedno bolj zaželeno in potrebno.
Danes se zdi, da marsikdo misli, da vsak lahko sodi o tem, ali v Gazi poteka genocid ali ne. Kot da je vprašanje genocida zgolj stvar osebnega mnenja. Ali pa da je odločanje o genocidu v Gazi zgolj stvar nekakšne razprave med nami, ki živimo na tisoče kilometre stran oddaljeni od dogajanja v Palestini in Izraelu.
A o dogajanju v Gazi so se danes izrekli že številni mednarodni pravniki in strokovnjaki, ki so izredno dobro seznanjeni s tem, kaj Izrael zadnji dve leti in pol, pa tudi desetletja pred tem, počne v tej enklavi. O izraelskih vojnih zločinih v Gazi obstaja nešteto poročil, dokumentov, posnetkov in pričevanj palestinskega
prebivalstva, ki te grozote živijo.
O izraelskih zločinih v Gazi se je izreklo tudi že Meddržavno sodišče v Haagu v postopku Južne Afrike proti Izraelu, ki je v svoji odločitvi z dne 26. 1. 2024 pripoznalo možnost izraelskega genocida, s čimer je tudi sprožilo nastanek pravne odgovornosti tretjih držav, tudi Slovenije kot podpisnice Konvencije Združenih narodov (ZN) o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, da sprejmejo vse
razpoložljive ukrepe za zaustavitev in kaznovanje izraelskega genocida nad Palestinkami in Palestinci v Gazi.
O politiki, ki jo Izrael izvaja nad palestinskim prebivalstvom, je isto sodišče v svetovalnem mnenju dne 19. 7. 2024 odločilo, da je dolgoletna izraelska vojaška okupacija Gaze, Zahodnega brega in Vzhodnega Jeruzalema – razglasilo jo je za enakovredno rasni segregaciji in apartheidu – nezakonita, tretjim državam – tudi Sloveniji – pa naložilo obveznost, da takšnega stanja ne priznajo ali pomagajo vzdrževati tovrstnega stanja.
O tem, kaj to konkretno pomeni, je večkrat jasno povedala posebna poročevalka ZN za okupirana palestinska ozemlja, Francesca Albanese: »Vsaka država [mora] nemudoma pregledati in prekiniti vse vezi z Izraelom: vojaške, strateške, politične, diplomatske in gospodarske odnose – tako uvoz kot izvoz – ter poskrbeti, da enako storijo tudi njihov zasebni sektor, zavarovalnice, banke, pokojninski skladi, univerze
in drugi ponudniki blaga ter storitev v dobavnih verigah.«
Normaliziranje odnosov in utrjevanje diplomatskega, gospodarskega, političnega in vojaškega sodelovanja z Izraelom, ki javno razglaša genocidni naklep, torej ne pomeni nič drugega kot legitimiranje izraelske zločinske politike in vodi k soodgovornosti Slovenije pri izraelskih hudodelstvih zoper človečnost in drugih kršitvah mednarodnega prava. Nič od tega ni ne dobrodošlo, ne sprejemljivo in ne bi
smelo biti cilj slovenske zunanje politike. To zgolj prispeva k nadaljnjemu pobijanju in mučenju palestinskega prebivalstva, prispeva pa tudi k stopnjevanju izraelske vojaške agresije, tako v Palestini kot tudi v širši regiji, s čimer se povečuje tudi regionalna nestabilnost ter se ogroža mednarodni mir.
Pri tako resnih vprašanjih, kot je dogajanje v Izraelu in Palestini, pravica do objave mnenja v pismih bralcev še ne pomeni, da bi morali mediji opustiti osnovne standarde strokovnosti in odgovornosti. Osrednji časopis ima pri oblikovanju javnega mnenja pomembno vlogo, s čimer nosi tudi veliko odgovornost. Zato bi moral biti pri objavljanju trditev o genocidu, vojnih zločinih, okupaciji in ravnanju s civilnim prebivalstvom toliko bolj previden.
In še to: da Izrael pred bombardiranjem o tem obvesti Palestince in Palestinke (kot da bi sicer to dejstvo opravičilo zločinskost Izraela) – o čemer piše avtor v pismih bralcev ne drži. Kot tudi ne drži, da Izrael v Gazo dostavlja šotore. Dejstvo je, da Izrael sistematično onemogoča, da bi v Gazo prispela humanitarna pomoč, med drugim tudi šotori. Dejstvo je, da izraelski vojaki bombardirajo ljudi v šotorih, medtem ko spijo. Dejstvo je, da je v času t.i. premirja Izrael v Gazi pobil več kot 1000 ljudi – med
njimi veliko otrok in dojenčkov. In sodelovanje z Izraelom takšna dejanja legitimira in
podpira.
