Politiki, o katerih slišimo, prispevajo h globalizaciji rasistične in fašistične govorice. A vidimo tudi globalizacijo antifašističnega in antirasističnega delovanja.

Intervju z Ronnijem Barkanom, izraelskim propalestinskim aktivistom. Z njim se je pogovarjala Kristina Božič.

Foto: Pino Bertelli.

Ronnie Barkan pozdravlja podpise Milana Brgleza, Tanje Fajon in Irene Joveva skupaj z več kot 1000 evropskimi parlamentarci in parlamentarkami[1], v katerem svarijo pred novimi izraelskimi kršitvami mednarodnega prava, a zgolj kot prvi nujni korak. “Celotna EU in evropski politiki morajo začeti spoštovati določila prava, ko pride do Izraela,” vztraja.

Učitelj matematike in dolgoletni izraelsko-judovski pro-palestinski aktivist pojasnjuje, zakaj napovedana izraelska aneksacija delov Zahodnega brega ne bo prinesla sprememb na terenu, saj se režim izraelskega apartheida vzpostavlja že od leta 1948. Soustanovitelj kolektiva Bojkot od znotraj, ki povezuje državaljane in državaljanke Izraela, ki podpirajo gibanje BDS (bojkot, dezinvesticije in sankcije Izraela, dokler ta ne začne spoštovati določil mednarodnega prava), je pred tremi leti sodeloval s Stavit Sinai in z Majedom Abusalamo pri protestu zoper predavanje izraelske političarke na univerzi Humboldt. Zato so se in naj bi se ponovno morali zagovarjati pred nemškim sodiščem. Izrael, opozarja, je danes zgled belim supremacistom. Zato je solidarnost gibanja Black Lives Matter z aktivisti BDS logična. Skupni boj je zoper vse oblike nadvlade enih ljudi nad drugimi. “To je boj, del katerega velja biti,” pravi, da odkrita rasizem in fašizem sprožata tudi odzive.

Pred skoraj desetletjem ste bili prvič v Sloveniji, kjer ste se srečali tudi z uradniki na zunanjem ministrstvu. Že tedaj ste dejali, da razumejo situacijo in izraelske politike apartheida, a vendar Slovenija do danes ni zares nič ukrenila. Tudi pismo 1080 evropskih parlamentarcev izpred tedna dni, ki izraža zaskrbljenost ob možnosti izraelske aneksacije delov Zahodnega brega je podpisalo zgolj šest slovenskih politikov in političark. Kako razumeti in se odzvati na to obveščeno politično pasivnost in neukrepanje navkljub nadaljevanju mednarodnih hudodelstev?

Evropske države imajo pravne obveznosti, a nanje pozabljajo. Zato moramo zahtevati, da jih izpolnijo. Ta pozabljivost je zagotovo zelo očitna, ko je govora o situaciji v Izraelu in Palestini. Že ko sem bil prvič v Sloveniji, smo se pogovarjali o evro-sredozemskem sporazumu med EU in Izraelom, ki je sedaj ponovno v središču pozornosti. Pravni strokovnjaki so jasni, da 2. člen sporazuma jasno zavezuje podpisnice, da je sporazum utemeljen na spoštovanju človekovih pravic in demokratičnih načel, kar je temeljni element sporazuma. V primeru ponavljajočih se kršitev človekovih pravic ene od podpisnic je celoten sporazum ničen in neveljaven. EU ni dovoljeno, da se do Izraela obnaša, kot da je vse normalno in poteka vse nespremenjeno naprej. EU lahko sankcionira Izrael, lahko zamrzne sporazum, lahko sprejeme druge ukrepe, a po veljavnem pravu ne sme ravnati, kot da je vse normalno.

A to počne. EU je celo podpisala nov evro-sredozemski letalski sporazum z Izraelom.

Da. Groteskno je. Izrael ima zeleno luč, da nadaljuje s kršitvami človekovih pravic, četudi te predstavljajo hudodelstva zoper človečnost. Zato pozdravljam parlamentarce, ki so podpisali pismo, v katerem izražajo kritiko, a to je premalo prepozno. Lahko je zgolj nujni prvi korak. Zahtevam, da spoštujejo mednarodno in evropsko pravo. Izvoljeni so, da skrbijo za spoštovanje njegove vladavine. EU in njene najmočnejše članice, tudi Nemčija, trenutno podpirajo Izrael ne glede na vse. To se mora spremeniti. In stvari se spreminjajo. Sodba sodišča Sveta Evrope za človekove pravice v primeru Baldassi in drugi proti Franciji (https://hudoc.echr.coe.int/eng-press#{“itemid”:[“003-6718555-8953654“]}) je potrdila pravico aktivistov, da pozivajo k bojkotu Izraela. To je pomembno. Celo politiki, ki so tako oholi, da ne skrivajo svojega fašizma in rasizma, v resnici razkrivajo pravi obraz sedanjega stanja in kakšna država je Izrael. To nekatere politike sili v to, da na novo ocenijo, kam se bodo postavili.

V zadnjem tednu je prišel poziv britanske laburistične stranke in nekdanjega konzervativnega politika k prepovedi uvoza izdelkov iz nezakonitih izraelskih naselbin. Slovenska carinska uprava se izogiba jasnim odgovorom o označevanju in nadzoru nad preferenčnimi carinami z dolgimi razlagami o formalističnih, birokratskih postopkih. Na Irskem se kažejo obrisi bolj načelnih politik, a so vseeno boleče neambiciozne. Smo bližje prepovedi uvoza?

Izdelki iz nezakonitih izraelskih naselbin odpirajo enaka vprašanja o odgovornostih in pravnih obveznostih EU. Pravo je jasno, kaj članice EU lahko in kaj bi morale narediti. Lahko so nevtralne. A nevtralnost ni podpora kršiteljem in sedanja situacija ni nevtralna. EU mora izpolniti lastne zakone in obveznosti. Celo v parlamentu EU obstaja soglasje, da izdelki iz nezakonitih naselbin ne morejo biti deležni enakih preferenčnih tarif kot izdelki iz Izraela. A odziv Izraela je mešanje izdelkov iz nezakonitih naslebin z izdelki iz ozemlja, ki je leta 1948 postal Izrael. To bi moralo pomeniti, da noben izdelek ni upravičen do preferenčnih tarif ali celo da se prepove uvoz iz Izraela, dejansko pa se s tem zdaj doseže, da so izdelki iz naselbin oprani posledic nezakonitosti.

Evropski politiki se zdijo odločeni, da bodo zadnji, ki bodo naredili premik. A premiki se dogajajo. Na Norveškem je največja sindikalna konfederacija LO s skoraj milijonom članov v državi s petimi milijoni prebivalstva podprla popoln bojkot in sankcije Izraela. Kampanja BDS ima podporo med domorodskimi gibanji in drugimi skupinami ljudi, ki se borijo zoper zatiranje, tudi v gibanju Black Lives Matter. Številni kolektivi in organizacije govorijo na glas o izraelskih zločinih. To so razlogi za optimizem. Politiki, o katerih slišimo, Jair Bolsonaro, Donald Trump ali Benjamin Netanyahu prispevajo h globalizaciji rasistične in fašistične govorice. A kot pravi profesor Richard Falk, to ustvarja odziv. Vidimo globalizacijo antifašističnega in antirasističnega delovanja. Še zdaleč nismo pred zmago, a možna je.

Pred tremi leti ste s Stavit Sinai in z Majedom Abusalamo protestirali zoper predavanje članice kneseta Alize Lavie na univerzi Humboldt. Zato so proti vam stekli postopki pred nemškim sodiščem. Je to znak, da se pritisk na izraelski apartheidski režim stopnjuje?

Je. Dokaz je tudi panika izraelskega ministrstva za strateške zadeve, ki se v hebrejščini imenuje tudi ministrstvo za propagando, ustanovljeno pa je zgolj za boj proti kampanji BDS. To je Aliza Lavie s svojo delegacijo iz stranke Yesh Atid tudi počela v Nemčiji. Delili so knjižice zoper gibanje BDS, ki jih je Yesh Atid izdala. Aliza Lavie je bila tedaj vodja anti-BDS lobija v knesetu, članica obrambnega odbora, ki se je ukvarjal s pokolom v Gazi leta 2014, ko je bilo ubitih 550 otrok in 89 palestinskih družin izbrisanih, bila pa je tudi vodja izraelske misije pri svetu EU. Govorila je, kako napredna država je Izrael na področju pravic LGBTQ+ skupnosti in da je ogorčena, da kdorkoli trdi, da gre pri tem za propagandno preusmerjanje pozornosti stran od zločina apartheida (pink-washing). Vstal sem in jo vprašal, zakaj potem Izrael grozi palestinskim gejem, da bodo razkrili njihovo spolno usmerjenost, če ne sodelujejo z izraelskimi oblastmi, ji pojasnil, zakaj je nelegitimna predstavnica kriminalne aparheidske države, pri čemer sem citiral tudi poročilo Združenih narodov o izraelskem apartheidu, ki sem ji ga nato izročil in ji v hebrejščini dejal, naj ga prebere, ko so me pospremili ven. Nekaj minut za tem je tudi Stavit, ki je prav tako judovsko-izraelska aktivistka, vstala in povedala Alizi Lavie, da so njene roke umazane s krvjo otrok iz Gaze. S silo so jo odvedli ven in jo udarili v obraz. Zadnji, ki je izrazil svoj protest, je bil Majed, ki je počakal na čas za zastavljanje vprašanj, spregovoril in nato sam zapustil dvorano. Vsi trije smo bili obtoženi nezakonitega vstopa, četudi je šlo za javni dogodek, in napada, četudi nihče ne trdi, da bi bil napaden.

Ob tem moram poudariti, da gre za zgolj enega od številnih pregonov, s katerimi želita izraelska in nemška država utišati ljudi, ki podpirajo BDS. Nemški in izraelski mediji so proti nam vodili organizirano kampanjo obrekovanja in žalitev. Prva poročila so trdila, da je 20 aktivistov BDS napadlo preživelo holokavsta. Noben časopis ni povzel ali objavil naše izjave Spregovoriti v času apartheida (https://medium.com/humboldt3/speaking-up-in-times-of-apartheid-in-berlin-e3f97dab237f), nihče ni omenil, da sva dva od preganjanih izraelska juda in potomca preživelih holokavsta, bil pa je naš protest naveden v obveščevalnem letnem poročilu kot primer ekstremističnega nasilja.

V svojem govoru na sodišču lani ste dejali, da ste ponosni, da stojite na pravi strani zgodovine in pozvali sodnico, naj razsodi tudi o odgovornosti Izraela za zločin apartheida.

Da, ponosen sem, da mi sodijo zaradi takih dejanj. In sodnici sem povedal, da me nobena sodba ne bo odvrnila od nasprotovanja izraelskemu apartheidu tudi v prihodnje. To bo moja zapuščina in sodišče naj se odloči, kaj bo njegova.

Oba avtorja poročila Združenih narodov o izraelskem apartheidu sta nas podprla in profesor Richard Falk je tudi prišel v Berlin. Dejal je, da bi naš protest moral veljati za izraz nemškega patriotizma, saj želi nenazadnje Nemčijo osvoboditi njene temne preteklosti. Rekel je, da če se res želimo znebiti antisemitizma, moramo resno obravnavati kriminalna ravnanja kjerkoli na svetu se dogajajo. Sodni postopek nam je dal priložnost, da govorimo o stvareh, ki se jih drugače raje zamolči. V Nemčiji po nacizmu obstaja razumevanje, nekaj čemur rečejo Staatsraison, da je zaščita Izraela ne glede na vse v nemškem nacionalnem interesu. To je skrajno problematično. Izrael je utemeljen kot rasna država na etničnem čiščenju in etnični segregaciji. Udejanja razlikovanje med ubermenschen in untermenchen, med nadljudmi in podljudmi na podlagi etnije. Nemška podpora Izraelu dokazuje, da se v resnici niso nič naučili iz najbolj temnih delov svoje zgodovine. Če bi se, bi bili v prvih vrstah nasprotovanja apartheidu in rasni državi, ki je utemeljena na razlikovanju med ljudmi.

Sodnica je dejala kasneje, da nima časa za take procese…

In po dveh zaslišanjih ni več našla časa. V začetku avgusta se bo zato začelo ponovno sojenje. Del sodnega procesa je omenjeno poročilo ZN o izraelskem apartheidu in želeli smo, da bi na tretjem zaslišanju pričal tudi profesor Richard Falk. Predstavili smo video dokaze, ki postavljajo na laž trditve sionistične delegacije in njihovih prič. Videli bomo, kaj se bo zgodilo.

Poročilo ZN o izraelskem apartheidu sta Richard Falk in Virginia Tilley pripravila leta 2017. Opisuje politike apartheida, ki jih Izrael izvaja ne zgolj nad Palestinci v Izraelu, na Zahodnem bregu in v Gazi, ampak tudi nad palestinskimi begunci, ki se ne morejo vrniti. Trenutno se veliko pozornosti posveča možnosti, da bi Izrael formalnopravno aneksiral dele Zahodnega brega, kar je prepovedano v mednarodnem pravu. A koliko bi aneksacija dejansko spremenila stanje na terenu in kako nevarna je normalizacija kriminalnega sistema, ki obstaja že leta?

Izraelska okupacija Zahodnega brega in Gaze iz leta 1967 zagotovo ni glavni problem in je zgolj simptom izraelskega kolonializma, ki ga uresničuje s politikami apartheida. Okupacija se je začela vsaj leta 1948. Procesi tistega leta so bili leta 1967 zgolj izvoženi na druge dele teritorija. Zato je neiskreno in zavajajoče govoriti o pol stoletja okupacije, saj to zamolči starejše izraelske okupacijske režime. Najpomembnejši del poročila ZN je opis apartheida kot dela sistema s koreninami v samih temeljih države Izrael, ki razlikuje, segregira in zanika enakopravnost pravic ljudi na podlagi njihove etnije, s tem pa podeljuje posebne pravice pripadnikom etnije, ki ji sam pripadam. Da se je vzpostavilo ta sistem, se je izvedlo etnično čiščenje domorodnega prebivalstva leta 1948 in do danes se žrtvam zanika pravico do vrnitve domov, saj ne pripadajo etniji, v katero sem bil sam rojen.

Razumeti moramo, da ni izraelsko-palestinskega konflikta – je zgolj kriminalni sistem zatiranja. Po letu 1967 so zgradili sistem, ki uveljavlja vojaško pravo za eno skupino ljudi in civilno pravo za drugo skupino ljudi na istem ozemlju. Gre za očitne politike apartheida, ki so najočitnejše v palestinskem mestu Hebron. Vse to velja upoštevati, če želimo analizirati obet aneksacije. Ta ne bo nič novega. Pred dvemi leti je bil tudi sprejet judovski nacionalni državni zakon, ki je temeljni zakon. Izrael nima ustave, saj bi ta zahtevala temeljno enakopravnost, ki pa ne more soobstajati s sionizmom. Zato tudi ni izraelske nacionalnosti, poroke pa so uradno le verske, da se ohranja rasno čistost. Vse to služi režimu apartheida. Judovski nacionalni državni zakon se je razlagalo na različne načine, a vse razlage so večinoma zameglile njegov glavni namen. Z njiim so politike apartheida postale očitne, a njegov cilj je prihodnost, saj rešuje “demografski problem”.

Kako?

Zakon pravi, da bomo vsi imeli državljanske pravice, a le izraelski judje bomo imeli nacionalne pravice. To potrjuje apartheidsko zasnovo izraelske države. Vedno so obstajale ravni – vsaj dve: ena za pripadnike naroda in druga za državljane. Od leta 1948 se oblasti ukvarjajo s tem, kako dati posebne pravice zgolj etnični skupini, ki ji pripadam, z ravnijo državljanskih pravic pa ustvarjati videz demokracije – kuliso. Izrael je zasnovan na zanikanju pravic manjšinam, na zanikanju multikulturalizma in enakopravnosti. Poročilo ZN o izraelskem aparheidu pravi, da je demokracija v Izraelu za izraelske ne-judovske državljane enaka pravici sužnjev, da lahko glasujejo, a ne o ukinitvi suženjstva. Palestinci so danes izraelski državljani, ki lahko sodelujejo v lažni, zaigrani demokraciji, a ne morejo glasovati, da bi bili polno enakopravni.

Aneksacija temelji na omenjenem zakonu, saj z njim ni več pomembno, če se aneksira tudi ljudi – njihove pravice preprosto ne bodo enakovredne, če ne bodo izraelski judje.

Aparheid se je s temeljnim zakonom formaliziralo?

Da. Nekateri so bili zgroženi, da Izrael z njim postaja aparheidska država, a to ne drži. Vedno je bil država apartheida. Sedaj je pri tem zgolj odkrit in to tudi za večino ljudi postaja očitno.

Trenutno ste v Palestini. Kako se spremlja obet možne aneksacije? So ljudje utrujeni, razočarani in sprijaznjeni?

Zadnja leta, če ne kar desetletje, se utrujenost stopnjuje tako med aktivisti kot med splošno javnostjo. Ljudje so utrujeni od opazovanja, kaj Izrael postaja, in lahko rečemo, da je bilo tako od nekdaj, a z Netanyahujem se razočaranje in sprijaznjenost stopnjujeta med vsemi, ki niso njegovi zagreti podporniki. Mlad oče mi je dejal, da se boji vzgajati svoje otroke v Izraelu. Občutek je, da smo v prostem padu proti rasizmu in fašizmu.

A vedeti moramo, da ste le dva tipa sionizma – prvi je neprikrito rasističen in fašističen, drugi pa vključuje sioniste, ki so zdaj poraženi in utrujeni, a so enako rasistični, le da govorijo o človekovih pravicah in miru. Pravijo, da želijo le del ozemlja, a tega le zase, brez Arabcev. Podpirajo palestinsko državo, kot pojasnjujejo sami, ne, ker bi jim bili Palestinci všeč ali bi si jo zaslužili, ampak ker je življenjskega pomena zanje. Liberalni sionisti vedo, da je s sionizmom konec, če palestinske države ni in zato bi bili to pripravljeni ustanoviti tudi sami z izraelsko vojaško silo. Verjamejo v privilegije, ki jih imajo kot sionisti, in v svojo rasno čisto državo – ne pa v Palestince kot njim enakopravne.

Med pro-palestinskimi aktivisti je trenutno prav tako malo energije. A spremembe se dogajajo, marsikaj je pod površjem in sam vidim razloge za optimizem.

Omenili ste solidarnost med gibanjema Black Lives Matter in BDS. Ali obstaja razumevanje, da gre za skupni boj proti vsem supremacizmom, ki postavljajo eno skupino ljudi nad druge, pa naj bodo to beli supremacisti v Ameriki, identitarci v Evropi ali izraelski apartheid? Jeff Halper je med drugimi pisal o izvozu izraelskega vojaškega znanja po svetu – kakšno vlogo in zgled vidite, da daje izraelski apartheid?

Sam bi morda omenil izraelskega odvetnika Eitaya Macka, ki raziskuje vezi izraelske vojaške industrije z najhujšimi režimi po svetu. Izrael izvaža orožje, orodja in ideološke prijeme za zatiranje ter nadzor nad ljudmi – in to je zelo donosen posel.

Solidarnost z gibanjem Black Lives Matter zagotovo obstaja in prav je, da prepoznamo vzporednice med južnoafriškim in izraelskim apartheidom, a videti moramo tudi vzporednice z ameriško zgodovino suženjstva, z genocidom domorodnega prebivalstva tam in z belim supremacizmom, ki je del ameriških temeljev in do danes ni presežen. Izrael je vseskozi boljši pri prekrivanju svoje resnične narave. V Južnoafriški republiki je bila situacija dobesedno črno-bela, Izrael pa je vzpostavil dvotirni sistem, ki daje privid demokracije, četudi gre v resnici za apartheid. V Ameriki so danes ideje Ku Klux Klana večinsko nesprejemljive, v Izraelu pa oblast neprikrito govori o sionističnih temeljih, ki so zasnovani na enakih supremacističnih načelih nadvlade enih ljudi nad drugimi na osnovi etnije. Richard Spencer, znani ameriški beli supremacist pravi, da je bel sionist. Sionizem razume bolje kot večina, še posebej bolje kot liberalni sionisti. Povedal je, da je bil navdahnjen in da se je učil iz praks izraelske sionistične države. To govori na glas, ker ga ni sram lastnih belskih supremacističnih prepričanj.

In zato morajo danes mnogi ljudje na novo oceniti, kako vidijo in razumejo Izrael. Solidarnost med gibanji proti zatiranjem je neizogibna. Vrnil se bom k besedam profesorja Richarda Falka. Pravi, da sega Palestina in borba za pravice Palestincev onkraj Palestine. To drži, ker segajo prakse izraelskega apartheida onkraj Palestine. A BDS je hkrati postalo gibanje za globalno ozaveščenost, podobno kot Black Lives Matter. V tem je lepota. Smo del globalnega boja za globalne človekove pravice in enakopravnost. To je boj, del katerega velja biti, če si antirasist in nasprotuješ tako belski kot vsaki etnični in drugi nadvladi.

Pravite, da vaš privilegiran položaj belega moškega, ki je izraelski jud, ne prinaša krivde, ampak odgovornost. Namesto strahu pozivate h krepitvi poguma. Kaj zahteva sedanji trenutek?

Pomembno je, da smo pripravljeni na kampanje laži, napadov in žalitev. Videli smo, kako uspešne so bile v primeru Jeremyja Corbyna in Laburistov. Cenim Corbyna, a njegovo opravičevanje v odziv na te napade je bilo napaka. Naučiti se moramo, da se ne opravičujemo za ravnanja, ki jih je treba narediti, ali za stvari, ki jih je treba povedati. Ne pravim, da je slabo, če se znamo opravičiti, ko je treba, a ni se nam treba opravičevati za stališča, ki jih absolutno podpiramo. Če se nas po krivem obtoži antisemitizma ali drugih grotesknih absurdov, jih moramo zanikati v celoti, ne pa da se nanje odzovemo. Osredotočeni moramo ostati na ključna vprašanja. Nasprotujem vsakemu zamegljevanju razlik med judovstvom in sionizmom. O tem sem pisal in vztrajam, da sionizem nima veze z judovstvom. Sionistična raba judovstva je v resnici antisemitska.

Drugo, kar se mi zdi pomembno, je prevelika zaupljivost ljudi besedam. Verjamejo jim kar tako, niti ne razmislijo ne zares, ali in kaj je logika za njimi. To je bilo najočitneje v primeru Baracka Obame, čigar zapuščina so pregon žvižgačev ter promocija mučenja in izvensodnih pobojev. Zmoremo in moramo biti boljši. Bolj resni moramo biti glede tega, kaj se govori in ne smemo se tako zlahka pustiti zavesti nekaj lepo zvenečim besedam posameznih politikov.

 

[1] Pod poziv so se podpisali tudi trije poslanci in poslanke slovenskega parlamenta: Matjaž Nemec, Meira Hot in Tadeja Šuštar.

Bookmark the permalink.