Zakaj BDS

 

Izrael že več desetletij izvaja in vzdržuje politiko okupacije, apartheida in vojnih zločinov, ne le z neposredno uporabo sile, temveč tudi s pomočjo podpore, ki jo prejema od mednarodne skupnosti. Zaradi slepe podpore Združenih držav Amerike in držav članic Evropske unije Izrael kuje ogromne dobičke na dva načina: z izkoriščanjem Palestincev ter z neomejenim dostopom do razvitih trgov. Izrael je že mnogokrat ignoriral pobude mednarodne skupnosti, da naj sede za pogajalsko mizo in doseže mirovni sporazum, ki bo v skladu z mednarodnim pravom, zato je očitno, da si Izrael želi ohraniti status quo, ki bo vodil do novih vojnih zločinov ter poglobil sistem apartheida.

 

Pritisk na izraelsko vlado, da naj spremeni svoje politike, je nujen. Julija 2005 je palestinska civilna družba pozvala mednarodno skupnost, da sproži kampanjo Bojkot, Dezinvesticija in Sankcije (BDS) proti Izraelu, dokler ta ne bo izpolnil svoje obveze in priznal neodtujljivo pravico Palestinskega naroda do samoodločanja in začel v celoti spoštovati predpise mednarodnega prava. Podobno kot so delovale sankcije proti Južnoafriškemu apartheidu, želimo, da bi tudi ta kampanja privedla izraelsko vlado do spoznanja, da si državljani, vlade, organizacije in sindikati po vsem svetu ne bodo več zatiskali oči in molčali o vojnih zločinih, ki se dogajajo v Palestini.

 

Leta 2008 je BNC (Narodni odbor za BDS) potrdil izjavo z naslovom “United against Apartheid, Colonialism and Occupation – Dignity and Justice for the Palestinian People” ki jo je sprejelo mednarodno gibanje za solidarnost. Mednarodni strokovnjaki na področju prava so razpravljali o tej izjavi na Revizijski konferenci o Izraelu, ki jo je organiziral BNC in ki je aprila 2009 potekala vzporedno z Revizijsko konferenco o Durbanu v Ženevi. Od takrat naprej BNC podpira analizo, ki pravi da je izraelski režim nad Palestinci zmes kolonializma, apartheida in okupacije. To analizo podpira iz dveh razlogov: prvič, ker na najbolj ustrezen način opisuje in razlaga odnos, v preteklosti in sedanjosti, med dominantno izraelsko državo naseljencev ter zatiranim prvotnim palestinskim prebivalstvom; ter drugič, ker predstavlja etično in pravno podlago kampanje BDS.

 

Analiza ugotavlja, da je sionistično gibanje pred več kot 60 leti izselilo pretežno arabsko prebivalstvo Palestine, da bi se na tem ozemlju lahko naseljevali Judje in razvili “judovsko državo”. Vsesplošen in sistematičen način kršenja mednarodnih človekovih pravic in humanitarnega prava ter neupoštevanja resolucij ZN ter način, kako je Izrael institucionaliziral politiko izseljevanja prebivalstva – z diskriminatornimi vojaškimi in civilnimi zakoni ter administrativnimi mehanizmi – podpirajo sklep, da je trenuten izraelski režim nad Palestinci mogoče označiti za sistem, ki združuje apartheid, okupacijo in kolonializem. Apartheid označuje družbeni sistem, ki ločuje in diskriminira ljudi glede na njihovo raso ali etnično pripadnost in ki je institucionaliziran z zakoni in predpisi. Rimski statut mednarodnega kazenskega sodišča definira apartheid kot dejanja, ki so “storjena v kontekstu institucionaliziranega režima sistematičnega zatiranja in dominacije ene rasne skupine nad drugo skupino ali nad drugimi skupinami in ki so storjena z namenom vzdrževanja tega režima”.

 

Hrbtenico izraelskega apartheida sestavlja sklop diskriminatornih zakonov, ki vključujejo: Zakon o vrnitvi(1950), Zakon o lastništvu v odsotnosti (1950), Zakon o državljanstvu (1952), Zakon o statusu World Zionist Organization-Jewish Agency (1952), Zakon o Judovskem nacionalnem skladu (1953) in Ustava: ozemlja Izraela (1960). Ti zakoni diskriminirajo med judovskimi in palestinskimi državljani Izraela, palestinskim beguncem iz leta 1948 onemogočajo državljanstvo ter Palestince, ki so ostali na območju Izraela, obravnavajo kot drugorazredne državljane, omogočajo zaplembo palestinskih ozemlji ter njihov prenos k judovskim lastnikom in onemogočajo zahteve Palestincev po povračilu ali odškodnini. Izrael je v Zasedenih palestinskih ozemljih od leta 1967 izkoristil svojo oblast kot okupacijska sila in uvedel režim apartheid s pomočjo vojaškega nadzora. Apartheidski značaj izraelske oblasti na Zasedenih palestinskih ozemljih še okrepi dejstvo, da izraelsko civilno pravo velja za (de facto) priključene judovske naselbine in kolonije, med tem ko za prebivalce Zasedenih palestinskih ozemljih velja vojaško pravo.

 

Analiza zagotavlja pravno in etično podlago za BDS kampanjo, saj so – v nasprotju z okupacijo, ki sama po sebi ni nezakonita, dokler je začasna –  izseljevanje prebivalstva, apartheid in kolonializem prepovedani ter v nasprotju z mednarodnim pravom, zaradi česar je celoten pravni in politični režim Izraela nad Palestinci nezakonit. Odziv na ta dejanja je pravno zavezujoč za vse države in meddržavne ter mednarodne organizacije, kot so ZN, EU in OECD. Obveznosti držav vključujejo prepoved prepoznanja ali posredovanja pomoči ter podpore za izvajanje ali vzdrževanje takšnih ukrepov in dejanj ter obveza do sodelovanja pri odpravi nezakonitih situacij  in zagotavljanje učinkovitih pomoči in nadomestil za žrtve. Države morajo prav tako zagotoviti, da odgovorni za mednarodne zločine odgovarjajo za svoja dejanja. Tudi zasebna podjetja imajo dolžnost netrgovanja, globalna civilna družba pa ima moralno dolžnost, da preverja in zagotavlja da se njihove države in podjetja držijo pravnih obveznosti.

1. Koordinacija kampanje BDS je postala vse zahtevnejša in kompleksnejša od objave poziva leta 2005. Višek aktivnosti je kampanja doživela novembra 2007, ko je v Ramali potekala Palestinska konference o BDS. Po konferenci je bil ustanovljen Narodni odbor za BDS (znan tudi kot BNC), ki služi kot palestinska koordinacijska organizacija za kampanjo BDS po vsem svetu. Za več informacij, obiščite spletno stran BNC.

Omar Barghouti, avtor knjige BDS: The  Global Struggle for Palestinian Rights, o tem, zakaj potrebujemo  BDS kampanjo. 

 

Bookmark the permalink.